Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
donosíti — nósim dov. (ȋ ọ) nositi plod v telesu do popolne zrelosti: žena je donosila; donositi zdravega otroka / krava donosi; pren., knjiž. misel še ni dozorela, treba jo bo donositi donóšen a o: donošen otrok, plod / redko obleka je donošena ponošena … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blagonôsen — sna o prid. (ó ō) zastar. ki prinaša dobiček, korist; donosen: ti posli so zelo blagonosni // koristen, dobrodejen: blagonosni vpliv; njegovo blagonosno delovanje / blagonosni sončni žarki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
donóšenček — čka m (ọ) donošen otrok: donošenčki in nedonošenčki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
komerciálen — lna o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na nakup in prodajo blaga: izboljšati komercialno poslovanje / komercialni interesi / komercialni oglas, prospekt / komercialni uspeh poslovni, trgovski / komercialni direktor; komercialni oddelek v podjetju;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krùh — krúha m (ȕ ú) 1. pečeno živilo iz moke, vode, kvasa: jesti kruh; postregli so s kruhom in vinom; star, suh kruh; zadišalo je po svežem kruhu; kruh s kiselkastim okusom; drobtina kruha; skorja, sredica kruha; dober je kot kruh; tega sem vajen kot … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lukratíven — vna o prid. (ȋ) knjiž., redko donosen, dobičkonosen: lukrativni trgovski posli … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèdonóšen — a o prid. (ȅ ọ) ki ni donošen: nedonošen otrok / nedonošeno jagnje; pren., knjiž. ta roman je nedonošeno delo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèdonôsen — sna o prid. (ȅ ó ȅ ō) ki ni donosen: nedonosno podjetje / izbral si je precej nedonosen poklic ♦ ekon. nedonosne površine površine, ki dajejo nizek donos … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plód — ú in a m, mn. plodóvi stil. plódi (ọ̑) 1. del rastline, ki sestoji iz semena, navadno z osemenjem: plodovi dozorevajo, odpadajo; plod se odpre; nabirati plodove; zakrnel plod; plodovi bukve, gabra ♦ bot. birni plod nastal iz cveta z več pestiči; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
podstáviti — im dov. (á ȃ) 1. postaviti, dati pod kaj a) zaradi prestrezanja, zadrževanja česa: hitro je podstavil kozarec; pod pipo je podstavila lonec; kjer je streha puščala, so podstavili posode; podstavil je vrečo in zrnje se je vsulo vanjo / spretno mu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
