dváindvájset


dváindvájset
-ih štev. (ȃ-ȃ) izraža število dvaindvajset [22]: stara je dvaindvajset let; ura je dvaindvajset; ob dvaindvajsetih

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • Slovene numerals — Cardinal numerals= Numbers such as ena, dve, tri, štiri, pet (one, two, three, four, five) are used to express amount. For example, po pošti smo vam poslali tri pakete ( We posted three packages to you ), ko dopolniš sedemindvajseto leto, dobiš… …   Wikipedia

  • Slovene punctuation — Punctuation marks are one or two part graphical marks used in writing, denoting tonal progress, pauses, sentence type (syntactic use), abbreviations, et cetera.Marks used in Slovene include full stops (.), question marks (?), exclamation marks… …   Wikipedia

  • dva... — ali dvá... in dva... prvi del zloženk (ȃ) 1. z izrazom moškega spola nanašajoč se na število dve: dvamilijonski, dvatisočleten; dvakraten 2. za dve večji od vsote desetic, na katere se nanaša: dvaindvajset, dvaintrideset …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dváindvájseti — a o štev. (ȃ ȃ) ki v zapovrstju ustreza številu dvaindvajset: dvaindvajsetega [22.] marca; ob dvaindvajseti (uri) …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • karát — a m (ȃ) obrt. 1. utežna mera za drage kamne, 0,2 g: najdeni diamant je tehtal dvaindvajset karatov / cena za karat smaragda 2. enota za merjenje čistote žlahtnih kovin: čisto zlato ima štiriindvajset karatov …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • namériti — im dov. (ẹ ẹ̑) 1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal 2 …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • skózi — tudi skóz prisl. (ọ̑) 1. izraža premikanje ali usmerjenost z ene strani na drugo a) glede na širino, globino: bila je taka gneča, da sem se komaj prebil skozi; žebelj je prišel skozi, ker si premočno udarjal; rezina kruha je bila tanka, da se je …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vesláč — a m (á) 1. kdor vesla: veslač je zaveslal proti ladji; najeti veslače; gibi veslačev / nekdaj ladja za dvaindvajset veslačev 2. športnik, ki goji veslanje: tekmovanje veslačev; veslači in jadralci …   Slovar slovenskega knjižnega jezika