izcéja

izcéja
-e ž (ẹ̑) 1. redko izcejanje: izceja slin 2. star. izcedek: sluzasta izceja ◊ metal. neenakomerno porazdeljene primesi, dodatki v strjeni zlitini

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем решить контрольную работу

Look at other dictionaries:

  • izcédek — dka m (ẹ̑) 1. kar se izceja iz česa: sluzast, smolast, strdljiv izcedek; izcedek iz dreves / izcedek iz pomaranče // med. kar se izceja iz telesa pri vnetju: gnojen, vlečljiv izcedek; izcedek iz nožnice, rane / izcedek pri vnetju 2. nav. mn.,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • izcéjati — am tudi scéjati am nedov. (ẹ) 1. počasi, v majhnih količinah izločati: slive pri sušenju izcejajo sok 2. povzročati, da se kaj izloča, odteka iz česa: izcejati sok iz jagod izcéjati se tudi scéjati se zelo počasi in v majhnih količinah odtekati …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cedíka — e ž (í) snov, ki se izceja iz dreves: v gozdu diši po cediki …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • drevó — ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • fístula — e ž (ȋ) med. patološki odvodni kanalček iz gnojnega žarišča: po fistuli se izceja gnoj; kožne fistule; fistula na dlesni …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • močíti — móčim nedov. (ȋ ọ) 1. delati kaj mokro, navadno z vodo: curek moči skalo; dež moči okno; segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav; močiti prašna, suha tla / lase močiti vlažiti s kako tekočino / pog. na izletu nas je tri dni… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • mokrína — e ž (í) redko 1. tekočina: iz bulic se izceja mokrina 2. vlaga, mokrota: mokrina zidu; sobe so zaradi mokrine nezdrave / zračna mokrina ◊ geogr. mokroten, močviren svet …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • múzga — e ž (ū) agr., gozd. tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: muzga se izceja; veje so polne muzge // stanje, ko se ta pojavi: drevo je v muzgi / sekati ob muzgi …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • začŕtati — am dov. (ŕ r̄) 1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi 2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”