lobánja

lobánja
-e ž (á) 1. okostje glave: na vrhu hrbtenice je lobanja; kosti lobanje / človeška, pasja, ptičja lobanja ♦ antr. dolgoglava lobanja // del tega okostja, v katerem so možgani: pri padcu mu je počila lobanja; zgornja čeljustnica se tesno zraste z lobanjo 2. ekspr. glava: odločno je stresel z ozko lobanjo; njegova plešasta lobanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужно решить контрольную?

Look at other dictionaries:

  • brahikefálen — lna o prid. (ȃ) antr. ki ima kratko in okroglo glavo; kratkoglav, okrogloglav: brahikefalni tip človeka / brahikefalna lobanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dolgoglàv — in dolgogláv áva o [u̯g] prid. (ȁ á; ȃ) antr. ki ima dolgo in ozko glavo: dolgoglav človek / dolgoglava lobanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dolihokefálen — lna o prid. (ȃ) antr. ki ima dolgo in ozko glavo, dolgoglav: dolihokefalni tip človeka / dolihokefalna lobanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kóst — í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kratkoglàv — in kratkogláv áva o prid. (ȁ á; ȃ) antr. ki ima kratko in okroglo glavo: kratkoglav človek / kratkoglava lobanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • lobánjast — a o prid. (á) redko 1. podoben lobanji: lobanjasta gomila 2. pri katerem je lobanja zelo izrazita: ptiček z neporaslo, lobanjasto glavico …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • mikrokefálen — lna o prid. (ȃ) antr. ki ima drobno, majhno glavo, drobnoglav: mikrokefalni tip človeka / mikrokefalna lobanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • mrtváški — a o prid. (á) nav. ekspr. mrliški: obraz mu je postajal mrtvaški; imel je že mrtvaško polt / mrtvaški duh duh po mrliču, svečah in rožah / mrtvaški oder oder, na katerem leži mrlič do pogreba; mrtvaški pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ogródje — a s (ọ̑) 1. kar nosi, povezuje napravo, objekt in daje osnovno obliko: postaviti trdno ogrodje; leseno, železno ogrodje; ogrodje strehe; ogrodje vozila; ogrodje iz cevi, žic / ostalo je samo še ogrodje barake / nosilno ogrodje // navadno s… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • okroglína — e ž (í) 1. okrogel, zaobljen del česa: okroglina vesla se je prelomila / z neporasle okrogline je bil lep razgled na dolino / mehke okrogline obline ♦ obrt. rokavna okroglina zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez // kar je… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”