bélkast


bélkast
-a -o [lk in u̯k] prid. (ẹ̑) ki ni popolnoma bel: steber belkastega dima; belkasti lasje; belkast oblak; plašč belkaste barve bélkasto prisl.: belkasto rumena ali belkastorumena slonovina

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • bávh — a m (ȃ) nar. koroško belkast vol …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • káčnik — a m (ȃ) bot., navadno v zvezi pegasti kačnik rastlina vlažnih, senčnatih krajev s socvetjem, ki ga obdaja zelenkast, belkast ali rdečkast tulec, Arum maculatum …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • lúnica — e ž (ú) 1. ekspr. manjšalnica od luna: poglej, lunica že vzhaja; lunica in zvezdice 2. navadno v zvezi nohtna lunica belkast polkrožni del nohta pri korenu: lakirati tudi nohtno lunico …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pégast — a o prid. (ẹ) ki ima pege: pegast obraz; biti pegast po obrazu, rokah / pegasta deklica // lisast: perje je rjavo in temno pegasto ◊ bot. pegasti kačnik rastlina vlažnih, senčnatih krajev s socvetjem, ki ga obdaja zelenkast, belkast ali rdečkast …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • sírast — a o prid. (í) podoben siru: sirast okus / sirasta, zdrizasta snov // bel, belkast: sirast konj; bledi, sirasti obrazi; lice siraste barve ♦ agr. sirasta zemlja zbita, sprijeta; med. sirasta maz belkasta obloga na novorojenčkovi koži; sirasta… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika