nèizdélan

nèizdélan
-a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni izdelan: neizdelan kip; slika je na eni strani še neizdelana / neizdelani nazori; prevod je slab, neizdelan; oblikovno neizdelano besedilo / ima zelo neizdelano pisavo neizpisano / publ. mlad, še neizdelan človek nedozorel, nezrel

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужно сделать НИР?

Look at other dictionaries:

  • mêdel — dla o, in mèdel tudi medèl dla o tudi ó, stil. medèl dlà ò [ǝu̯; druga in tretja oblika mǝd] prid., medléjši tudi mêdlejši tudi mèdlejši (é; ǝ̀ ǝ̏ ǝ̀; ǝ̏ ȁ) 1. ki je brez močnega sijaja, leska: medel soj; medla površina; medlo oko / medel lesk… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • meglén — a o [mǝg] prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na meglo: a) meglena plast; ekspr.: razgled ovira meglena tančica; iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi b) hribi so še megleni; meglena pokrajina / megleno nebo c) pust meglen dan; meglena… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nebogljèn — êna o prid. (ȅ é) 1. ki si ne more, ne zna pomagati: nebogljen otrok; bila je videti nebogljena; nebogljen kot dojenček / umsko nebogljen / ekspr. prvi nebogljeni koraki po dolgi bolezni; pren., ekspr. jutranje nebogljeno sonce 2. ekspr. slab,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nègóden — tudi nègôden dna o prid. (ȅ ọ ȅ ọ̄; ȅ ó ȅ ō) 1. ki (še) ni goden: negodni mladiči, ptiči / strl je lešnik, jedrce pa je bilo negodno nezrelo / ekspr. pozna ga od takrat, ko je bil še negoden nedorasel // nedonošen: negoden otrok 2. star.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nèizpíljen — a o prid. (ȅ ȋ) 1. ki ni izpiljen: neizpiljena konica 2. knjiž. neizoblikovan, neizdelan: neizpiljen, ohlapen slog / v romanu je še mnogo neizpiljenih mest …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nèzrèl — in nèzrél éla o [eu̯] prid. (ȅ ȅ ȅ ẹ; ȅ ẹ̑ ȅ ẹ) ki ni zrel: nezrela koruza; nezrelo sadje / nezrelo seme / nezrel mladoletnik; čustveno in duševno nezrel človek / ekspr. organizacijsko nezrelo vodstvo // ekspr. neizoblikovan, neizdelan:… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vihràv — áva o prid. (ȁ á) 1. ki dela hitre, silovite gibe: vihrav delavec ga je po nesreči sunil z držajem; pazi, kako delaš, ne bodi tako vihrav / ekspr. vihrave roke / vihravo vedenje // ekspr. vihrajoč: vihravi lasje; vihrave zastave 2. ki… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”