oséba


oséba
-e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržkafiloz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • továriš — a m (ȃ) 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • odgovóren — rna o prid., odgovórnejši (ọ ọ̄) 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • člôvek — éka m ed. in dv. (ó ẹ) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • junák — a m (á) 1. kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje: neznani ljudje so v boju postali junaki; slaven junak; zgodbe o srednjeveških junakih; padel je kot junak / narodni junak zgodovinska oseba, ki se je odlikovala v boju za svoj narod;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ljubézen — zni ž (ẹ̑) 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • persóna gráta — persóne gráte ž (ọ̑ ȃ) knjiž. oseba, ki ji je naklonjena visoka, vplivna oseba: on je persona grata pri poveljniku // vplivna, pomembna oseba: postal je persona grata …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • stránka — e ž (ȃ) 1. v nekaterih državah organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko; pristopiti k stranki; med strankami se je začel boj za zmago na volitvah; delavska, kmečka, komunistična,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • sugestíja — e ž (ȋ) 1. posredno, prikrito vplivanje na čustva, mišljenje, ravnanje koga: upirati se sugestiji; lajšati bolečine s sugestijo; sugestija samemu sebi; uporaba sugestije v medicini / premagovati sugestije besed, vtisov ♦ psih. aktivna pri kateri …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • trétji — a e štev. (ẹ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu tri: tretji dan v tednu; hodi v tretji razred; tretji rod izseljencev; dobiti tretjo nagrado; sedeli smo v tretji vrsti; otrok v tretjem letu; na tekmovanju je zasedel tretje mesto / tretji [3.]… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • uráden — dna o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila / uradni stil 2. nanašajoč …   Slovar slovenskega knjižnega jezika