polnopráven

polnopráven
-vna -o [u̯n] prid. (á ā) ki ima glede na določen pravni dokument, dogovor vse pravice: polnopraven član društva; polnopravni udeleženci konference / črnci še zmeraj nimajo polnopravnega družbenega položaja ● ekspr. šele po tem dejanju je postal polnopraven član tatinske druščine enakopraven; publ. s tem delom je postala tudi ta umetniška smer polnopravna priznana, cenjena polnoprávno prisl.: polnopravno se udeleževati kongresa ∙ pisar. polnopravno odgovarjati za nastalo škodo biti odgovoren zanjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужно сделать НИР?

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”