popóln


popóln
-a -o [u̯n] prid., popólnejši (ọ̑) 1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost, osamosvojitev; popolna prepoved atomskih poskusov; popolna razorožitev / popolni sončni mrk 2. ki obsega vse sestavne dele celote, enote: popolna smučarska oprema; ta uniforma ni popolna / publ. domača ekipa ni nastopila v popolni sestavi; to je dozdaj najpopolnejša zbirka / hlevski gnoj je popolno gnojilo / kandidat ima popolno srednjo šolo dokončano 3. nav. ekspr. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: popoln sistem; njegov načrt je zelo popoln; popolne oblike; tehnično popolna letala / to je dozdaj najbolj popolna slika tega boja; informacija ni bila popolna // ki ima dobre, pozitivne lastnosti v največji meri: res popoln človek; postati popoln / neskončno popolno bitje 4. ki nastopa v največji meri: popolna pijanost, slepota, zdržnost / popolna enakopravnost; pustil ji je popolno svobodo; popolno medsebojno razumevanje, zaupanje / popoln mir; popolna tema; tišina je bila popolna // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: popoln prelom s čim; stvar je ostala v popolni tajnosti; njihova zmaga je bila popolna; popolno nepoznavanje stvari; dobiti popolno zadoščenje / popoln nesmisel; nered v sobi je bil popoln; to je popolna laž / zdaj sem popoln berač; on je popoln tepec ◊ fiz. popolni odboj odboj, pri katerem se na meji med območjem z manjšo in območjem z večjo hitrostjo valovanja vse valovanje odbije, če je vpadni kot dovolj velik; jur. popolni preklic; lingv. popolni izpis besedila izpis, pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi; popolni sinonim; mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število; popolno število število, ki je enako vsoti svojih pravih deliteljev; med. popolna paraliza; zool. popolna preobrazba preobrazba, ki ima vse razvojne stopnje popólno prisl., star. popolnoma: ljudje so ga že popolno pozabili; ostati popolno hladen

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Look at other dictionaries:

  • absolúten — tna o prid. (ȗ) 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • abstinènt — ênta in énta m (ȅ é, ẹ) kdor se zdržuje alkoholnih pijač: biti, postati abstinent; popoln, strog abstinent …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • analfabét — a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek: njegov ded je analfabet; število analfabetov pada // slabš. kdor se na kako stroko slabo spozna, nevednež: v politiki je popoln analfabet; tehnični analfabet …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • anglomán — a m (ȃ) kdor se pretirano navdušuje za vse, kar je angleško: v Rusijo se je vrnil kot popoln angloman …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • asortimènt — ênta tudi asortimá ja tudi asortimán a m (ȅ é; ȃ) množina blaga po vrstah in kakovosti; izbira, zaloga: izboljšati, povečati, razširiti asortiment blaga za široko potrošnjo; pisan izvozni asortiment; tovarna ni izdelala reprodukcijskega… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ateíst — a m (ȋ) kdor taji, ne priznava boga, brezbožnik: popoln ateist ♦ filoz. pripadnik ateizma …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ateízem — zma m (ȋ) tajenje, nepriznavanje boga, brezboštvo: popoln ateizem ♦ filoz. filozofska smer, ki zanika eksistenco boga …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cínik — a m (í) 1. ciničen človek: postal je popoln cinik; imajo ga za cinika / ekspr.: ti si cinik; ne bodi tak cinik 2. filoz. pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko življenje; kinik: grški ciniki …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • derogácija — e ž (á) jur. delen ali popoln odvzem veljavnosti pravnemu predpisu z novim pravnim predpisom; razveljavitev …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • doživéti — ím dov., dožível (ẹ í) 1. v življenju priti do česa, biti deležen česa: človek težko razume, če sam ne doživi; pripovedoval je, kaj vse je po svetu videl in doživel; veliko je doživela na potovanju; marsikaj smo doživeli v tem času; tega ni… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika