strúpnik

strúpnik
-a m (ȗ) anat. cevast ali žlebičast zob, skozi katerega pride strup iz strupnice: gad z dvema strupnikoma; strupnik kače / zob strupnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • strúpen — pna o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na strup: strupne sestavine ♦ anat. strupni zob strupnik; strupna žleza strupnica 2. zastar. strupén: strupna tekočina …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zób — á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”