terjátev

terjátev
-tve ž (ȃ) 1. glagolnik od terjati: terjatev dolžnikov / terjatev dolga 2. knjiž. odločna zahteva: to ni prošnja, ampak terjatev; njegov glas izraža terjatev / tipične meščanske terjatve zahteve 3. jur. pravica zahtevati izpolnitev obveznosti: terjatev nastane, zastara; terjatev preide na dediče; razpolagati s terjatvijo; prenosljiva terjatev; odstop terjatve // obveznost, ki izvira iz te pravice: imeti terjatve do koga, proti komu; iztožiti terjatev; plačati, poravnati terjatev / blagovna, davčna, denarna terjatev; izterljiva terjatev ♦ ekon. dvomljiva terjatev

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем сделать НИР

Look at other dictionaries:

  • cedírati — am dov. in nedov. (ȋ) jur. prenesti terjatev na drugo osebo, odstopiti (terjatev) …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dubiózen — zna o prid. (ọ̑) knjiž. dvomljiv, nezanesljiv, negotov: dubiozna prognoza zdravnika ♦ ekon. dubiozna terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dvomljív — a o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • iztožíti — in iztóžiti im dov. (ȋ ọ) s tožbo doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: tožil je in iztožil; iztožiti dolg, terjatev / iztožiti pravico do poti čez travnik / iztožila je dolžnika iztožíti se in iztóžiti se knjiž., redko povedati vse,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • izvršljív — a o prid. (ȋ í) knjiž. izpolnljiv, izvedljiv: izvršljiv načrt; izvršljiva naloga ♦ jur. izvršljiva odločba, sodba, terjatev odločba, sodba, terjatev, ki se glede na predpisani postopek sme izvesti …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zastárati — am dov. (ȃ) 1. jur. po preteku z zakonom določenega časa izgubiti možnost uveljavljanja, prenehati obstajati: pravica do pregona in izvršitev kazni za vojna hudodelstva ne zastarata; terjatev, tožba zastara 2. zaradi dolgega obstajanja postati… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zastáva — 1 e ž (ȃ) 1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zastáven — 1 vna o prid. (ȃ) nanašajoč se na zastavo, kos tkanine: zastavni drog / zastavna kombinacija pri signaliziranju ♦ navt. zastavni vozli vozli na vrvi, ob katere se privezujejo signalne zastavice; zastavna vrv vrv za dviganje in spuščanje… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cedènt — ênta in énta m (ȅ é, ẹ) jur. upnik, ki prenese svojo terjatev na drugo osebo, odstopnik (terjatve) …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cesionár — ja m (á) jur. oseba, na katero preide odstopljena terjatev, prevzemnik (terjatve) …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”