vdánost

vdánost
-i ž (á) dejstvo, da je kdo vdan: vdanost voditelju; biti komu hvaležen za vdanost / izkazovati komu vdanost / vdanost pijači / vdanost v usodo / prenašati trpljenje z vdanostjo // kar izraža, kaže to dejstvo: opaziti vdanost v glasu, očeh ● star. že v otroštvu je čutil vdanost do tega poklica nagnjenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • privŕženost — i ž (ȓ) zelo pozitiven odnos do koga, zlasti zaradi njegovih idej, nazorov: privrženost voditelju / idejna, politična privrženost stranki / njen obraz je izražal vdanost in privrženost; zagotavljala mu je svojo privrženost vdanost, ljubezen;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bogovdánost — i ž (á) knjiž. vdanost bogu: bogovdanost in pobožnost …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • brezvóljen — jna o prid. (ọ ọ̄) knjiž. ki je brez volje, hotenja: brezvoljen, potrt človek; postal je popolnoma brezvoljen; bila je brezvoljno, tujemu hotenju podrejeno bitje / hodila je s počasnimi, brezvoljnimi koraki / brezvoljna topost, vdanost… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • devótnost — in devôtnost i ž (ọ̑; ó) knjiž. pretirana vdanost nadrejenim; klečeplaznost, hlapčevstvo: odbijajoča devotnost …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • fatalístičen — čna o prid. (í) nanašajoč se na fatalizem: fatalistična miselnost, vdanost; fatalistično pojmovanje, prepričanje fatalístično prisl.: fatalistično se prepustiti toku dogodkov …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • fatalízem — zma m (ȋ) verovanje v neizbežnost usode, vdanost v usodo: tolažiti se s fatalizmom; vzhodnjaški fatalizem; boj zoper fatalizem …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • hlápčevstvo — a s (ȃ) 1. dejavnost hlapcev: pustil je hlapčevstvo in se šel učit za ključavničarja // ekspr. podrejenost, odvisnost: ljudstvo se je otreslo tisočletnega hlapčevstva 2. slabš. pretirana vdanost nadrejenim: odvaditi se hlapčevstva; preračunljivo …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • izráziti — im dov. (á ȃ) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • káj — čésa zaim., čému, káj, čém, čím (ā ẹ̄) 1. izraža vprašanje po neznani stvari, pojavu: kaj leži na mizi? kaj se je zgodilo? iz česa je to narejeno? čemu se smeješ? kaj vidiš? na kaj misliš? po kaj si prišla? o čem govoriš? s čim se igraš? / nav.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kàr — čésar zaim., čémur, kàr, čémer, čímer [mǝr] (ȁ ẹ̑) 1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico srednjega spola, nakazano v nadrednem stavku: navdušuje se za vse, kar je lepo; nekaj je na… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”