žvížga

žvížga
-e ž (ȋ) 1. ekspr. piščalka: zaslišal se je brlizg miličnikove žvižge 2. star. žvižganje: iz hleva se je slišala hlapčeva žvižga / ustnice so se mu zaokrožile na žvižgo

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать курсовую

Look at other dictionaries:

  • zvizga — zvȉzga ž <G mn ā/ ī> DEFINICIJA više učestalih ili više istovremenih zvizgova, zvukovi koji se čuju više puta od jednog ili u isto vrijeme od više bičeva ETIMOLOGIJA vidi zviždati …   Hrvatski jezični portal

  • žvížgati — am nedov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročati visoke, ostre glasove: naučil se je žvižgati; šel je po cesti in žvižgal; tiho, veselo žvižgati / žvižgati znano pesem / žvižgati na piščalko; žvižgati skozi prste 2. z… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • žvížgavec — vca m (í) 1. kdor žvižga: zbudil me je preglasen žvižgavec // ekspr. ptič, ki žvižga: psi lajajo nad žvižgavci; zunaj so se oglašali kosi žvižgavci 2. nar. zelo kislo, slabo vino: sedeli so pri steklenici rdečega žvižgavca …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • búrja — e ž (ú) 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • čàs — čása m (ȁ á) 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • drózg — a m (ọ̑) večja ptica pevka, po hrbtu rjava, s temnimi lisami po rumenkasto belem trebuhu: drozg prepeva, žvižga …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kláka — e ž (ā) knjiž., ekspr. najeta skupina ljudi, ki v gledališču, na prireditvah ploska, žvižga: pevka je imela svojo klako / navdušena klaka ploskanje, žvižganje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kós — 1 a m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno 2. navadno s prilastkom… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nikár — prisl. (ā) 1. star., v zvezi s še, celo, niti izraža močno zanikanje, zavrnitev; kaj šele: še žival se mi smili, če je bolna, nikar človek; v tem gozdu zaideš celo podnevi, nikar v temi / še za krompir nima, nikar za meso / v vezniški rabi še… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • póleg — [tudi lǝg] prisl. (ọ̑) raba peša zraven: na mizo položi kruh in poleg nož; po poti hodi otrok, pes teče poleg / dela v sobi poleg / seka drva, poleg pa žvižga / pri aretacijah je bil tudi on poleg / daj otroku mleka in kaj poleg / kot ukaz psu… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”